Mednarodni prevoz pokojnika (repatriacija) se izvaja z največjo skrbnostjo in spoštovanjem do pokojnika ter verskih tradicij.
Katoliški pokop in repatriacija pokojnikov sta pomembna koncepta za številne družine v tujini, ki želijo po smrti vrniti svoje ljubljene v domovino in jih pospremiti s tradicionalnimi obredi. Ne glede na to, ali smrt nastopi v Nemčiji, Avstriji, Švici, Sloveniji ali drugi državi Evropske unije, se naši ljudje pogosto odločijo za organizacijo pogreba v domovini. Statistika kaže, da večina državljanov iz diaspore načrtuje, da bodo za časa svojega življenja pokopani doma – samo v prvih treh mesecih leta 2018 je bilo iz tujine nazaj v Bosno in Hercegovino na pokop prepeljanih 1038 pokojnikov . Podjetje Pogrebno Bandić iz Žepča, specializirano za mednarodni prevoz pokojnikov , omogoča takšno dostojanstveno vrnitev s popolno strokovno podporo družinam. Spodaj vam predstavljamo pet ključnih stvari, ki jih morate vedeti o postopku repatriacije pokojnika in izvedbi katoliškega pogreba v skladu s tradicijo.
1. Repatriacija pokojnika – vrnitev bližnjih domov
Specializirana pogrebna vozila omogočajo hiter in dostojanstven prevoz pokojnika čez državne meje.
Repatriacija pokojnika se nanaša na mednarodni prevoz posmrtnih ostankov iz države, v kateri je oseba umrla, nazaj v domovino oziroma domovino za pokop. Gre za zadnje dejanje ljubezni do pokojnika, s katerim družina izpolni svojo željo po počitku na domačih prsih. V praksi repatriacijo izvajajo pooblaščena pogrebna podjetja, ki poznajo vse predpise in postopke v različnih državah. Pogrebno podjetje Bandić na primer organizira prevoz pokojnika iz vseh evropskih držav v Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo in sosednje države (in obratno), pri čemer pokriva še posebej pogoste poti iz Nemčije, Avstrije, Švice, Slovenije in drugih držav EU.
Sam postopek vključuje pridobitev uradnih dokumentov (mrliški list, dovoljenja za prevoz in tako imenovano spremstvo za čezmejni prevoz) in pripravo pokojnika na prevoz. Družina lahko potrebno dokumentacijo zbere sama ali pa prevoz prepusti pogrebnemu zavodu. Storitev repatriacije vključuje ekipo strokovnjakov, ki prevzame vse logistične in administrativne korake , od prevoza, urejanja dokumentacije, ustrezne priprave krste po mednarodnih standardih do usklajevanja z institucijami v tujini in doma. To družini čim bolj olajša to čustveno težko obdobje – strokovnjaki poskrbijo za postopke, družina pa se lahko osredotoči na slovo od svoje ljubljene osebe.
2. Spoštovanje katoliških obredov: molitev, bdenja in maše
Katoliška vera daje poseben pomen dostojanstvenemu pogrebnemu obredu, ki ga spremljata molitev in upanje na večno življenje . Običaji se lahko od kraja do kraja nekoliko razlikujejo, vendar so nekateri obredi v katoliški cerkvi univerzalni:
-
Molitveno bdenje (virje) – Star hrvaški običaj je, da se v noči pred pogrebom bedijo nad telesom pokojnika . To bdenje, imenovano tudi čuvanje mrtvih, se odvija v domu, kapeli ali cerkvi, z molitvijo (branje Svetega pisma, molitev rožnega venca) do pokopa. Prijatelji in sorodniki prinesejo vence in prižigajo sveče okoli odra; rože izražajo ljubezen in spoštovanje, prižgane sveče pa simbolizirajo molitev za večno luč za dušo pokojnika.
-
Pogrebna maša (zadušna maša) – Katoliški pogreb običajno vključuje zadušno mašo v cerkvi. Med mašo duhovnik vodi bogoslužje Besede (svetopisemska branja, evangelij) in evharistije ter moli za mir in odrešenje pokojnega. S tem liturgičnim obredom Cerkev izraža občestvo s pokojnim , daruje mašno daritev za njegovo dušo in moli, da bi ga Bog očistil greha in ga sprejel v nebeško kraljestvo. Maša je tudi priložnost, da se zbrani tolažijo z vero – duhovnik družini ponudi besede tolažbe in spomni Kristusove besede: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, četudi umre.«
-
Pokopališki obred (pokop) – Po maši sledi pogrebna procesija do grobišča. Na pokopališču se opravijo zadnji obredi: duhovnik blagoslovi grob in krsto s škropljenjem z blagoslovljeno vodo in zažiganjem kadila ter vodi poslovilno molitev. S to molitvijo skupnost izroči dušo pokojnika Bogu in izrazi trdno upanje v vstajenje mrtvih: »V tvoje roke, krotki Oče, izročamo dušo našega brata … Trdno upamo, da bo on in vsi, ki umrejo v Kristusu, vstali s Kristusom poslednji dan.« To močno sporočilo vere v vstajenje je jedro vsakega katoliškega pogreba. Ob koncu slovesnosti se opravi molitev za večni počitek in večno luč za pokojnika (tradicionalni Requiem aeternam ) in telo se položi v zemljo z znamenjem križa. Na ta način se skupnost poslovi od pokojnika v veri, da smrt ni konec, ampak začetek novega življenja v Bogu .
3. Upanje v vstajenje in molitve za pokojno dušo
Katoliški pogreb je prežet z upanjem in molitvijo. Za vernike smrt predstavlja prehod v večnost , ne pa dokončnega slovesa. Cerkev v svojih obredih nenehno poudarja velikonočni (vstajenjski) pomen smrti – z molitvami in berili spominja na Kristusovo zmago nad smrtjo in obljubo vstajenja. Na primer, poslovilna molitev ob pogrebu poudarja »trdno upanje, da bodo pokojni in vsi, ki umrejo v Kristusu, vstali s Kristusom poslednji dan«. To upanje v vstajenje telesa prinaša tolažbo žalujočim, saj verjamejo, da se bodo nekega dne ponovno združili s pokojnim v Kristusu.
Hkrati katoliška cerkev uči, kako pomembna je molitev za duše pokojnih . Vernike spodbujajo k molitvi za svoje pokojne družinske člane, saj molitev pomaga dušam na njihovi poti očiščenja (vicah) in vstopa v polno občestvo z Bogom. Z molitvijo ostajamo povezani s svojim pokojnim – to je izraz ljubezni, ki ne preneha niti po smrti. Tradicionalno se pri maši zadušnici, pa tudi kasneje (npr. ob sedmi, štirideseti obletnici smrti) moli za pokoj duše. Katoliška cerkev še posebej obeležuje dan vseh vernih mrtvih (dan vseh duš) 2. novembra, ko verniki po vsem svetu obiskujejo pokopališča, okrasijo grobove, prižgejo sveče in darujejo molitve za svoje ljubljene. Z vsemi temi obredi in molitvami se poudarja občestvo Cerkve – živih in mrtvih – v pričakovanju njihovega ponovnega snidenja v večnem življenju. Vera v vstajenje ter molitev in maša za pokojne nudita tolažbo družinam in dajeta smisel izgubi, saj vidijo smrt, osvetljeno s lučjo Kristusovega vstajenja.
4. Kremacija in položaj katoliške cerkve
Katoliška cerkev danes dovoljuje tudi upepelitev pokojnika, čeprav še vedno daje prednost tradiciji pokopa v zemljo . Že sredi 20. stoletja (1963) je bila prepoved upepelitve odpravljena – spoznali so, da se mnogi odločijo za upepelitev iz praktičnih ali finančnih razlogov in ne zaradi nasprotovanja krščanskemu prepričanju o vstajenju. Upepelitev torej ni greh ali ovira za katoliški pogreb , razen če se nekdo odloči za upepelitev iz motivov, ki so v nasprotju s krščanskim naukom (npr. da bi zanikal vstajenje telesa). V takšnih skrajnih primerih lahko Cerkev zavrne cerkveni pogreb, vendar so to redke izjeme. Na splošno se lahko vsakdo odloči za upepelitev pokojnika in ima še vedno pravico do polne cerkvene pogrebne slovesnosti.
Čeprav je upepelitev dovoljena, Cerkev poudarja, da je treba ohranjati pobožne pogrebne običaje in s pepelom pokojnika ravnati z enakim spoštovanjem kot s telesom. Zato je vatikanski dokument iz leta 2016 izrecno navedel, da je treba upepeljene posmrtne ostanke shraniti na svetem mestu – v blagoslovljeni grobnici, kolumbariju ali pokopališču – in da ni dovoljeno raztresati pepela pokojnika ali hraniti žare doma . To je zato, da se ohrani vera v vstajenje in dostojanstvo pokojnika; grob oziroma kraj žare postane kraj molitve in spomina. Katoliška tradicija še vedno daje prednost klasičnemu pokopu v grob, saj polaganje telesa v zemljo figurativno izraža pričakovanje vstajenja – kot zrno, posejano, da prinese novo življenje. Če pa se odločite za upepelitev, je pomembno upoštevati navedena navodila: po upepelitvi organizirajte cerkveni pogreb in žaro položite v grob ali drug posvečen prostor. To zagotavlja, da so upepeljeni pokojniki tudi spremljani in počivajo v skladu s katoliško vero in obredi.
5. Sodelovanje z župnikom in spoštovanje tradicije
Za uspešno organizacijo katoliškega pogreba sta izjemno pomembna pravočasno sodelovanje z lokalno župnijo in spoštovanje lokalnih tradicij . V primeru smrti družinskega člana v tujini se mora družina (ali pogrebni zavod v njihovem imenu) čim prej obrniti na župnika župnije , kamor nameravajo pokojnika pripeljati na pokop. Duhovnik in župnijski urad sodelujeta pri dogovoru o datumu pogreba, organizaciji spominske maše, izbiri grobnega mesta (če družina še nima groba) in drugih pastoralnih potrebah. Številne župnije vztrajajo, da se o datumu pogreba najprej dogovorijo z župnikom , da se izognejo nejasnostim in zagotovi, da vse poteka v skladu s cerkvenimi predpisi. Duhovnik bo družini nudil duhovno podporo, pomagal pri izbiri beril in cerkvenih pesmi ter poskrbel za ustrezno pripravo vseh verskih obredov . Katoliška cerkev vedno poudarja pomen skupne molitve in zakramentov ob slovesnosti pokojnika – vernikom priporočamo, da se v znak trajnega spomina dogovorijo tudi za maše za pokojnika , na primer na obletnico smrti .
Spoštovanje tradicije pomeni tudi spoštovanje lokalnih običajev, povezanih s pogrebi. V nekaterih skupnostih je na primer običajno, da se po pogrebu organizira spominska slovesnost ali družinsko srečanje, objavi osmrtnica v lokalnih medijih ali pa se hiša pokojnika označi s črno zastavo do pokopa. Vse to so podrobnosti, ki jih družina, še posebej, če živi daleč stran, morda ne pozna – zato se je vredno zanesti na nasvet lokalnega župnika in izkušenega pogrebnika. Profesionalni pogrebni zavod, kot je Pogrebno Bandić, bo poskrbel ne le za prevoz, temveč tudi za celotno organizacijo pogreba, z maksimalnim spoštovanjem želja in tradicije družine . Od priprave pogrebne opreme in urejanja pokojnika, preko usklajevanja s pokopališčem in cerkvijo, do podrobnosti, kot so rože in prevoz sorodnikov – profesionalni pogrebnik družini olajša vse praktične vidike pogreba v domovini. Na ta način lahko družina dostojanstveno odslovi svojega ljubljenega, prepričana, da je bil vsak korak storjen v duhu vere in običajev skupnosti.
Zaključek: Katoliški pokop in repatriacija pokojnika predstavljata preplet človečnosti, tradicije in vere. Za naše ljudi, ki živijo v tujini, možnost vrnitve pokojnika domov in pokopa z njegovimi najljubšimi molitvami in obredi prinaša tolažbo in občutek izpolnjene dolžnosti. S strokovno pomočjo pogrebnih služb in duhovnim vodstvom Cerkve lahko postopek mednarodnega prevoza in pogrebne ureditve poteka brez težav. Končni cilj je zagotoviti pokojniku dostojanstveno slovo v domovini, v upanju na vstajenje in z molitvami, ki premostijo razdalje – tako geografske kot tiste med življenjem in smrtjo. S spoštovanjem katoliških obredov in tradicij spodbujamo kulturo spomina in vere, ki presega meje ter združuje družine in domovine tudi v trenutkih dokončne ločitve.
